Ob vseslovenskem tednu pisanja z roko, torej z nalivnikom, s kulijem ali svinčnikom, se bo naša šola letos drugo leto zapored pridružila šolam, ki že vrsto let sodelujejo z Društvom Radi pišemo z roko.
Tako bomo v tednu od 20. do 24. januarja učence spodbudili k ustvarjanju literarnih prispevkov, k pisanju zgodb, na temo KO SPOMINI ZADIŠIJO.
Vsi smo že kdaj pobrskali po spominu in v različnih situacijah našli različne vonje iz zgodnjih otroških let. Najbolj so se obdržali tisti, prijetni, ko smo priklicali vonj po babičinih sveže pečenih piškotih ali kruhu, maminem šalu, ki je dišal po milu ali parfumu. Morda smo se spomnili svežega vonja smrečice, ki jo je oče v času božica postavil v dnevni sobi.
Tema je še kako zanimiva za nevrologe, antropologe in, nenazadnje tudi za vse nas, učitelje in učence, saj vemo, da so spomini iz zgodnjih otroških let redki, ob vonjih pa pogosto obudimo prijetne občutke, ki nas ogrejejo in ponesejo v otroštvo.
Ko si izmislimo zgodbo o svojih spominih, se začnemo spominjati tako zgodbe kot samega doživetja. Vonj je uskladiščil več prijetnih spominov, kot bi jih lahko uskladiščile zgolj besede.
Učitelji bomo učence ob ustreznem nagovoru spodbudili, da bodo razmišljali o svojem zgodnjem otroštvu in o prijetnih vonjih, ki jih bodo ponesli v prva leta po rojstvu.
S pisanjem z roko bomo ohranjali in urili tako motorično spretnost rok kot spominske sposobnosti. Vsi, ki pišemo z roko, imamo boljšo koncentracijo, več idej in dolgotrajnejšo pozornost, s pisanjem pa krepimo tudi svojo voljo oziroma vztrajnost.
Torej, s pisali v rokah se potopimo v svet znanih, prijetnih vonjav in nastale bodo zgodbe, prežete s spomini na doživetja in ljudi, ki so bili pomemben del naših najzgodnejših let našega življenja.
